Skip to main content

Karla Oblak, SLO, #150

Karla Oblak in Extrem Triathlon Austria

Nobena voda ni prehitra in premrzla, noben klanec ni prestrm in noben vrh ni previsok – ko imaš to misel v glavi, ti 4km plavanja v mrzli Muri z dvema kilometroma proti toku, 188 km kolesa s 4000+ višinskimi metri klanca in 44 km teka z 2000+ metri klanca, ne predstavlja oviro; prav nasprotno, tekme 25.6.2016 s štartom v Grazu sem se zelo veselila.

Ko sem se prijavila na tekmo in bila izžrebana med prijavljenimi (namre? omejeno je na 150 tekmovalcem), sem bila zelo vesela, moji doma?i pa malo manj, saj se jim je zdelo, da je to preve? za telo. Celo sezono od januarja 2016 sem trenirala z vizijo cilja na Dachsteinu. Misel o premagovanju klancev me je prav navdihovala. V treningih sem uživala še bolj kot prejšnja leta, saj se TT kolesa nisem dotikala, grizla sem klance in tekla po gozdu. Rada imam gibanje, gibanje bolj v stiku z naravo, pa še toliko bolj.

Štart je bil v Grazu, ob 4.30, kar pomeni, da jaz in ekipa nismo spali, pa še tako vro?e je bilo, da smo zjutraj ugotovili, da smo se pono?i že vsi tuširali. Plavanja me je bilo še najbolj strah, saj je bil tok zaradi visokega vodostaja vode zelo mo?an. Slišala sem izjavo enega od spremljavalcev hrvaškega tekmovalca: »pa ovi ne?e sti?i do sutra« ... pa smo prispeli na kopno, ?eprav se mi je zdelo, da se nikamor ne  premaknem in mraza kljub vodi, ki je imela le 14 stopinj nisem ?utila.

Potem sem se preoblekla v kolesarsko opremo, saj teh nekaj minut ve? v menjalnem prostoru premaga žulje na riti, ki bi jih imela po 8h kolesa. Ko sem se podala na kolo se je šele danilo in v glavi sem si rekla, da grem sedaj na malo daljši izlet. Na kolesu sem jedla le sendvi?e, kar se je izkazalo za pravo odlo?itev, saj težav s prebavo ni bilo. Na tekmi takega formata ima tekmovalec lahko spremljevalno ekipo, kar je v neverjetno pomo?. Kot bi bil na neke vrste DOS-u. Ekipa te lahko po?aka ob cesti in ta da hrano in pija?o, saj organizator ne priskrbi ni? ... vse si moraš organizirati sam. Moja ekipa je delovala odli?no, vedno sem imela vse kar sem potrebovala. Brez ekipe ne bi tako odpeljala, hvala mami, o?etu, Gregi iz PlanetaBIO in Neži Mravlje.

Kolo je bilo res zahtevno, 4 klanci, dva od teh tako dolga, da kar ni in ni bilo konca. Zadnji je bil Solkl Pass, ta je zadnjih 5-7 km tako strm, da so nekateri tekmovalci kar stopili dol iz kolesa in ga rinili peš navzgor. Jaz se nisem hotela ustaviti, grizla sem in grizla in izpla?alo se je.

Potem pa še gran finale, 44 km teka, najprej malo gor, potem dol, potem po ravnem, kjer sem prehitela vsaj 5-6 fantov, ki jih je zdelala vro?ina, saj je bilo okoli 35 stopinj. Veselica pa se za?ne na 27 kilometru. Od tam mora vsak tekmovalec te?i z nekom iz svoje ekipe. Organizatorji preverijo, ?e ima vsak s seboj vsaj liter teko?ine, hrano, folijo za prvo pomo? in telefon. To je pomembno saj se gre do višine 1900m in nekateri tekmovalci pridejo na to to?ko šele okoli 20h ure zve?er.  Jaz sem imela najboljšo ekipo, z menoj sta tekla oba, Grega in Neža. ?eprav sem bila že kar utrujena mi ni bilo težko, na subtilen na?in sta me znala motivirati, da sem vztrajala ... v?asih se mi je zazdelo, da že megleno vidim in ko mi je tempo padel je Neža rekla: »Mislim, da je ?as za coca – colo«. Potem pa smo bili naenkrat v cilju – ob?utki, ki jih ne znam opisati, to preprosto moraš doživeti...jaz jih še podoživljam.

 

Back to the other stories

© Austria eXtreme Triathlon
Lendplatz 34
A-8020 Graz
office@autxtri.com